"Norec", na katerega je Slovenija čakala natanko 20 let

Jan Duhovnik. FOTO: Nik Moder/Sportida.

Jan Duhovnik, novopečeni slovenski rekorder v deseteroboju, je v intervjuju za Sportklub spregovoril o ozadju ukvarjanja z enim najzahtevnejših športov nasploh, velikem podvigu, s katerim se je vpisal v zgodovino slovenske atletike, psiholoških izzivih, družinski športni zapuščini in ciljih, ki ga vodijo proti največjim tekmovanjem.

Dvajset let smo čakali, da pade slovenski rekord v deseteroboju, ki ga je s 7.698 točkami konec maja 2006 postavil Damjan Sitar. Vse do mnogobojskega prvenstva pred dvema tednoma v Mariboru, ko je Jan Duhovnik deseteroboj zaključil pri 7771 točkah.

23-letni Ljubljančan, ki pod vodstvom Miša Matijevića nastopa za novomeško Krko, je naznanil, da je slovenska atletika le dobila mnogobojca, kot ga ni bilo skorajda natanko dve desetletji.

”Z atletiko sem se bolj za zabavo začel ukvarjati v četrtem razredu osnovne šole in vmes treniral še marsikaj. Od košarke, do hiphopa, hokeja .. Poskusil sem res veliko stvari. Morda sem tudi zato tako vsestranski tudi v atletiki,” se zasmeji mladenič, ki se po enoletnem študiju kineziologije v ZDA vrnil v Slovenijo, kjer zdaj študira fizioterapijo.

”Rekorda sem vesel, a sem prepričan, da sem sposoben še veliko več,” pa pove o nedavnem velikem dosežku in razkrije, da so želi nastopiti na naslednjih olimpijskih igrah, ki bodo čez dve leti v Los Angelesu.

Če mu to uspe, bo nadaljeval družinsko tradicijo. Njegov dedek je namreč legendarni Jože Brodnik, nekdanji jugoslovanski rekorder v deseteroboju in devetouvrščeni z olimpijskih iger 1960 v Rimu …

Jan Duhovnik — FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Popravili ste državni rekord, ki je zdržal kar dve desetletji. Ste ga pričakovali?
Rekord sem definitivno pričakoval. Bilo je le vprašanje časa, kdaj ga bom podrl. Vedel sem, da sem že nekaj časa sposoben rekorda. Sploh zdaj, ko je to absolutni slovenski rekord, mi toliko več pomeni. Lani sem podrl državni rekord do 23 let, kar ima tudi svojo težo, ampak ta rekord je še nadgradnja.

Po rekordu ste dejali, da ste imeli pred tekmo kar nekaj težav. Kakšne narave?

Fizično se nisem počutil najbolje. Tri, morda še več tednov nisem bil pravi. To mi je na slab način udarilo na psiho, ampak sem se nekako zbral. Pogovoril sem se z mamo o nekaterih stvareh, potem pa moral tudi sam pri sebi razčistiti. Predvsem verjeti vase. Če ne verjameš vase, ti tudi to, da drugi verjamejo vate, ne pomaga. Bilo je težko, ampak sem potem res verjel in uspelo mi je.

Ima mama pomembno vlogo v vaši karieri?
Zelo pomembno, tako v moji karieri kot v življenju nasploh. Če je ne bi bilo, ne vem, če bi še treniral mnogoboj. Nekje leta 2019 sem se odločal, ali bi mnogoboj sploh še treniral. Ona me je prepričala, da nadaljujem. Lahko bi rekel, da je moja športna psihologinja. Zdi se mi, da vsak potrebuje takšno pomoč. Tudi ona je bila športnica, ampak se je njena zgodba hitreje končala.

Kaj vam je pred nastopom povedala?

Rekla mi je, naj vse negativne misli odmislím. Imel sem jih, ker mi na treningih ni šlo. Rekla je, naj poskusim čim bolj pozitivno razmišljati. Naj tudi v negativnih stvareh najdem nekaj pozitivnega in sam sebe spodbujam.

Od desetih disciplin, s katerimi ste v dveh dneh opravili, verjetno niste bili zadovoljni z vsemi. S katerimi ste bili najbolj in s katerimi najmanj?
Zadovoljen sem bil s tekom na 100 metrov. Dobro sem odtekel in dobil zagon. Najbolj zadovoljen pa sem bil s skokom v daljino, suvanjem krogle in skokom v višino. Te tri discipline so mi dale dodatno samozavest. Na 400 metrov me je konkretno pobralo. Mislil sem, da bo šlo hitreje. Drugi dan so noge postale težke. Drugi dan je bil bolj mentalen kot fizičen.

Kdaj vam je bilo najtežje?
V tretji disciplini drugega dne, v skoku s palico. Ogrevanje je šlo super, tudi 4,50 m sem brez težav preskočil, ko sem začel skakati, pa so noge ugasnile. Moral sem sam sebe prepričati, da se moram zresniti, če želim rekord. Skok s palico je bil definitivno najbolj stresna disciplina tega mnogoboja.

Kaj ste imeli v glavi pred zadnjo disciplino, tekom na 1500 m?
Pridi do konca, daj vse od sebe in kar bo, bo.

Kaj pa se začutili, ko ste prišli do cilja in ugotovili, da ste novi slovenski rekorder?
Predvsem sem bil vesel, da je bilo konec teka na 1500 metrov. Definitivno pa sem bil zelo vesel tudi rekorda. Čakal sem na ta trenutek, ko mi bo uspelo, in zdaj mi je. Sem si pa takoj rekel, da sem zmožen še več. Vem, da sem.

Rezultati na poti do rekorda:

100 m: 11,10. 400 m: 51,52. 1500 m: 5:04,37. 110 m ovire: 14,81. Skok v daljino: 7,51 m. Skok v višino: 2,02 m. Skok s palico: 4,40 m. Met kopja: 58,64 m. Met diska: 45,12 m. Suvanje krogle: 15,21.

Vaš nov državni rekord je 7771 točk. Koliko točk imate v nogah in rokah trenutno, če bi z vsemi disciplinami opravili optimalno?
Mislim, da definitivno lahko govorimo o 8.000 točkah.

Takoj po koncu deseteroboja je do vas pristopil prejšnji rekorder Damjan Sitar in vam čestital.
Da, res je. Tega nisem pričakoval. Zelo prijetno me je presenetil. Ko sem po koncu teka na 1500 m izmučen ležal na tleh, sem pogledal gor in ga zagledal. Nisem ga pričakoval. Rekel mi je: ”Je težko, kajne?” Samo prikimal sem mu in rekel, da ni ravno najlažje. (smeh, op.p.)

Vaš dedek je Jože Brodnik. Nekdanji jugoslovanski rekorder v deseteroboju, ki je na olimpijskih igrah leta 1960 v Rimu osvojil deveto mesto. Kakšen vpliv ima na vas?
Kot nekoč odličen deseterobojec mi seveda lahko pove marsikaj. Pozna veliko trikov, ki so mi lahko v pomoč. Je tudi moj največji kritik, ampak iz ljubezni. Seveda mi želi vse najboljše. Govori mi predvsem o tem, kje imam rezerve in na čem moram delati.

Kje imate največ rezerv?
Zagotovo v teku na 1500 m, tam sem najslabši. Na tem moram še delati. Najboljši sem pa v metih in v skoku v daljino. To sta moji najboljši disciplini.

Kako pa trening mnogoboja sploh poteka?
Trenirati moraš vsaj dve disciplini na dan. Gledati moraš tudi na to, kako je v mnogoboju ena disciplina povezana z drugo. Daljina in sprint sta isti dan, višina in krogla … Ali pa kombiniraš discipline, ki se med seboj dopolnjujejo. V pripravljalnem obdobju treniram šestkrat na teden po dve do tri ure na dan.

Kaj pa regeneracija?
Po deseteroboju potrebuješ nekaj dni povsem brez treninga, da telo pride k sebi. Masaže, sprehodi, terapije … Potem počasi vidiš, kje si in zastaviš delo za naprej. Na regeneraciji delam veliko. Raztegujem se, hodim k fizioterapevtu, delam na mobilnosti … Regeneracija je v mnogoboju po mojem mnenju še pomembnejša od treninga. Trenutno moram potrkati na les, saj res nimam težav s poškodbami. Včasih sem jih imel veliko več, potem pa sem začel bolj delati na regeneraciji in teh težav ni več.

Koliko mnogobojev na sezono je optimalno opraviti?

Glede na svoje izkušnje bi rekel, da tri. V prejšnjih letih sem jih naredil po tri, pa so bile noge tretjič že precej utrujene. Mislim, da je tri še meja, pri kateri lahko prideš skozi brez hujših poškodb.

Kako je pri mnogobojcih s seštevanjem točk? Je med samim tekmovanjem veliko preračunavanja?
Niti ne. Sam najbolje tekmujem, ko o točkah sploh ne razmišljam in samo uživam v tekmi. Najbolje je, da se med tekmovanjem ne obremenjuješ z drugimi faktorji in daješ vse od sebe v vsakem trenutku. Točke bodo že prišle same po sebi.

Kako se spopadate s trenutki, ko gre sredi mnogoboja kaj po zlu, pred vami pa je še nekaj disciplin?
Definitivno moraš gledati na to, da se ne oziraš ne nazaj ne naprej. Moraš iti disciplino po disciplino. Če boš preveč gledal nazaj, se boš navezal na prejšnje stvari in glava ne bo pri trenutni disciplini, kar bo vplivalo tudi na naslednje discipline. Sam med mnogobojem še nikoli nisem obupal. Vedno je bilo težko, ampak obupal nisem pa nikoli.

V slovenskem mnogoboju ste precej osamljeni, konkurence ni. Je zato težko?
Glede tega res ni najlažje, saj sem trenutno edini član, ki se ukvarja z mnogobojem. Težko je sploh na tekmovanjih, saj moraš sam sebe prepričati, da ni pomembno, koliko ljudi tekmuje. V glavi moraš tekmovati sam s sabo. Je bilo pa super, da so tokrat prišli nekateri tekmovalci iz tujine, recimo Roko Farkaš in Ognjen Stefanovski. Oba sta tudi moja zelo dobra prijatelja in sta mi definitivno pomagala pri rezultatu.

Deseterobojci ste kot po pravilu med seboj prijatelji. Zakaj?
Ko dva dni skupaj tekmuješ v desetih disciplinah in trpiš, umiraš, se ustvari neka posebna vez, ki jo v kateremkoli drugem športu ali atletski disciplini težko vidiš. Na 100 m si skupaj na progi deset sekund. Pri nas smo skupaj skoraj 48 ur.

Pravijo, da moraš biti za vratarja v nogometu, rokometu ali hokeju na ledu malo ”nor”. Bi lahko tako rekli tudi za mnogobojce znotraj atletike?
Definitivno, zagotovo moraš biti malo nor. Tudi jaz se včasih vprašam, ali sem normalen in zakaj to počnem. Ampak na koncu vedno ugotovim, da v tem športu uživam. Vsak trening je zanimiv, vedno se naučiš nekaj novega. Super je.

Zaključiva s pogledom v prihodnost. Bo še letos padel nov državni rekord in morda tudi meja 8.000 točk?
S trenerjem ciljava na to. Tega sem definitivno sposoben.

Na debi na velikih tekmovanjih, nastop na letošnjem evropskem prvenstvu v Birminghamu, računate?
Norma je 8.300 točk, ta dosežek je trenutno še daleč, zanj bo treba narediti še veliko, a morda se tja uvrstim po rankingu. Če mi uspe preseči mejo 8.000 točk, bi se dalo.

Pa cilji za prihodnje sezone?
Največja želja so zagotovo največja globalna tekmovanja. Najprej svetovno prvenstvo, ki bo naslednje leto v Pekingu, potem pa olimpijske igre 2028 v Los Angelesu. To je zagotovo moja velika želja, glavni cilj.